Nocoj pa spet…

Nocoj sem te pogrešal,

nocoj sem si želel,

da glavo bi ti zmešal,

ob tebi bi se grel.

 

Nocoj spet nore misli,

divjale so po zraku,

nocoj spet taval,

sem po temnem mraku.

 

Nocoj spet Luna čudno gre,

prav tiho se smeji,

saj že najbrž ve,

da sem privid in sploh me ni…

Ljubezen, kakšna si?

Ima ljubezen barvo?

Takšno, ki oči žgečka,

kar naprej blešči,

spati ti ne da?

 

Ima ljubezen vonj?

Takšen, ki ljubkuje,

kar naprej kriči,

morda te objokuje?

 

Ima ljubezen glas?

Takšen, da bežiš,

ali v solzah sreče,

zanjo hrepeniš?

 

Lahko ljubezen tipam?

Kakšna bi bila,

nežna kakor svila,

ali hrapava?

 

Se ljubezen kdaj zaljubi,

vse dni nori,

od zaljubljenosti,

prebedi prav vse noči?

 

Ima ljubezen slabe dni,

ko se nikomur ne približa,

še sebi se prav grozna zdi?

 

Ljubezen kdaj boli,

ko le spogleduje se lahko,

ljubezen kaj trpi,

če še to ji je ušlo?

 

Ljubezen kdaj,

te zapusti,

ne pride nazaj,

nikoli več je ni…

 

…in morda nekoga,

ki bi rad,

ljubezen le boli…?

Tih, močan utrip srca…

Samo še žarek je ostal,

ki v življenju me drži,

kot utrinek zvezde je nastal,

malo je in že ga ni.

 

Kot utrinek zvezde je nastal,

tvoj pogled je bil dovolj,

naslednji hip pa sem se zbal,

da res ostal pogled bo zgolj.

 

Naslednji hip pa sem se zbal,

še njegova sled bo šla,

zarošeno bom spoznal,

da moj svet res ni za dva…

 

…tih, močan utrip srca…

 

…kot utrinek zvezde je nastal,

naslednji hip pa sem se zbal,

zarošeno bom spoznal,

se nekam skril je, šel je,

žal…

Najina noč

Kar nekje sedim,

čakam, da mine dan,

ko lahko zaspim

in zgodim se daleč vstran.

 

Kar nekje sedim,

z mislimi pri tebi,

noči se veselim,

ko te imam ob sebi.

 

Kar nekje sedim,

čas več ne obstaja,

z ljubeznijo me tvojo,

vroča nočna sanja,

v opoju žlahtnosti razvaja.

Ko jutra več ne bo…

Strah me je,

da jutra več ne bo,

utrip srca zamre,

vse bo nekam šlo.

 

Strah me je,

da ne bo svetlobe,

kar naenkrat noč bo vse,

s prahom vse obdano,

vse postane nič,

v nek drugi svet poslano,

kot minljivi zvezdni bič…

Želim tvoj ‘da’

Brez tebe sem odtujen,

senca slamice sredi sena,

do dna vesolja izgubljen,

morje ljubezni brez srca.

 

Brez tebe sem hladna iskra,

ki nikoli ne vzplamti,

ogenj brez toplote,

ki nikoli ne žari.

 

Hočem iskre poslati

preko neba,

žareti, goreti,

kot plamen za dva,

te s toploto objeti,

samo dahni ‘da’.