Končno tam

In sem končno tam,

ležim,

ležim,

ležim,

nekako čudno sam.

 

Oči pa v zrak,

gledam,

gledam,

nič,

kot bil bi vznak.

 

Me mori,

zakaj,

tako,

meni,

prazen konec se zgodi…

 

…in le še mokro iz oči…

Spomini na prihodnost (lepši)

Tvoje veke se spustijo,

se pravljica dogaja,

mišice drhtijo

in kar traja, traja…

 

Z nogáma si okoli bokov,

čisto nor sem, ko me vzameš,

sunkovite nežne gibe,

v ritmu ‘yes’ ujameš.

 

Po mojem hrbtu delaš črte,

noro prijetne bolečine,

imaš nohte že do konca strte,

nikoli naj ne mine…

 

Zjutraj gibe ponoviva,

nič se nama ne mudi,

vse drugo naj še kar počiva,

zdaj čarovnija se godi…

Nekaj

Nekaj, kar me žene,

čudežno mi daje moč,

nekaj kar v mene,

poljub pošilja vroč.

 

Nekaj, kar boli,

utaplja me in zbija,

nekaj, kar mori,

dušo mi ubija.

 

Nekaj, kar življenju,

edini smisel daje,

pa spet v trpljenju,

kar naprej me maje.

 

To neskončno nekaj,

kar v veselju me drži

iz življenja me podi,

do zadnje kapljice krvi,

v radosti in bolečini,

ostane v meni, kar živi,

osupljivo, večno “nekaj”,

ja… to… si… ti…

Rad bi našel

Rad bi našel veter,

ki norenja umiri,

temno nočno sonce,

da srce ohladi,

do bolečine motno vodo,

da misli mi zbistri…

 

Rad bi našel sebe,

ne vem a hočem biti,

ko mi brez tebe,

je ljubše kar oditi…

Saj že veš

Poznam barvo tvojih oči?

Zasanjana, pomladna livada,

mi v tej čarobni barvi govori.

 

Poznam tvoje mehke lasé?

Vse noči z mano se igrajo,

v sanji me žgečkajo in znoré.

 

Poznam tvoje pege, čisto nežne?

Vem zanje,

ujemam jih v poglede bežne.

 

Poznam dotike tvôje?

Bili so kdaj, tako mimogrede,

od njih telo še zdaj mi pôje.

 

Poznam tvoj objem?

Sanjam ga,

žal vanj ne smem.

 

Poznam tvoje poljube?

 

Poznam tvoje srce?

Odkar ga moje je spoznalo,

le zanj še bije, zanj še ve.

 

A ljubim te zelo?

Vsi skupaj v vseh vesoljih,

ne ljubijo tako močno.

 

Se lahko ljubezen kdaj konča?

Ah, daj… morda šele takrat,

ko življenje v vseh svetovih me izda.

 

Lahko odideš, vzameš slovo?

Od mene daleč vstran, lahko.

Iz mene pa…,

v življenju nobenem tega ne bo…

Lahko bi

Lahko bi se zgodila,

dala senco vsaj srcá,

lahko me poljubila,

morda igrala, da si za.

 

Me ljubeče bi objela,

čutila, kako drhtim

pa mimo mene si hitela,

sam nekje trpim.

 

Dolgo že preveč boli,

predolgo pečejo solzé,

že zadnja sled krvi,

iz srcá po svoje gre.

 

V trenutku ‘starka’ me odpelje,

čez noč lahko se mi zgodi,

v temo tja, med večne želje,

kjer poti nazaj več ni…