To je to?
Res kar tako,
ko več ne gre,
prav vsi gredo,
se to sploh sme?
Ko več ne gre,
ali lahko,
morda se sme,
vzeti slovo?
Nekje na tleh,
pohabljen in prezrt,
nič več ni greh,
želeti ….
Romea bi rad igral
Romea bi rad igral,
te za Julijo imel,
na balkon poljub poslal,
nežno te na roke vzel.
Romea bi rad igral,
bi vsaj v igri smel,
vsaj takrat znal,
kar večno bom želel.
Sprašujete…
Sprašujete me kar tako:
»Zaradi nje so tvoje pesmi nekam ‘nôre’?
Kaj bilo je,
ali bo,
kje konča se,
kam bo šlo…,
le koliko ta fant še zmore?«
Kam odnese me srcé,
kdaj v tunelu luč ugledam,
kje je pot, katero gre,
prav nič se ne zavedam.
Morda srce dotakne svojo sanjo,
raj ljubezen kdaj uzrê,
če mora pozabíti nanjo,
naj z jutrom raje kar umrê.
Končno že…
Ko razblinjajo se upi,
podira se ves svet,
na polici zbrani strupi,
pojejo kvartet.
Ko Sonce ti posveti,
Luna čudežno ti daje moč,
ljubo tesno smeš objeti,
žametna je noč.
Naj zgodi se kakor že,
Luna, Sonce ali strup,
če v objem srce ne gre,
naj vzame končno ga obup.
Preden me nesó
Včasih svetloba sije iz oči,
kot bi jo strgal dol z neba,
včasih vse se temno zdi,
nekje na koncu sem sveta.
Včasih veselje me prevzema,
pove, da spet bom videl jo,
pa spet življenje mi pojema,
drugam gre ona, jaz v temó.
Rad k njej bi stekel od veselja,
srca trosil bi pred njo,
naj vendar se zgodi ta želja,
preden me nesó.
Vem, kako bi rad…
Vem, kako se smeje,
postal bi rad njen smeh,
vem, kako zaseje,
ljubezen v očeh.
Vem, kako dragulji,
zeleno lesketajo,
vem, kako bi rad,
da se meni vdajo.
Vem, kako drhti,
ko jo radost vnema,
vem, kako beži,
ko žalost jo objema.
Vem, kako bi rad,
bil njena prva želja,
njena pesem, njen zaklad,
del njenega veselja.
V ljubezni bi lahko,
čez vesolja se lovila,
ko ne bi pred manó,
se nekam daleč skrila.
