Ko luna zaspi
Zjutraj, ko luna zaspi,
ko se sonce zbudi,
ko zaslišiš zvonove
in se spomniš
lepih sanj minule noči,
ko za trenutek zaplešejo podobe,
ki jih z dnevom več ni,
bi rad večno spal,
da sanjam ne bi izdal,
da so le prijetne laži…
Mislim jo
Ko mislim nanjo,
vem, kaj ji bom rekel,
kam položil ji srce.
Ko stopam mimo nje,
pijani so koraki,
sramežljivo usta oneme.
Vsaj enkrat,
bi brez bojazni
šepetal ji rad,
da ljubim jo,
da le zanjo,
v srcu mojem,
razcveta se pomlad.
Njeno nežno telo
Gozdni mah je sanjal
njeno nežno telo
in praprot je pela,
kako je bilo lepo,
ko na večer je ležala
in zvezdam govorila,
da rada bi storila,
da rada bi spoznala.
In mah je pel tako lepo
in praprot je sanjala
njeno nežno telo…
Poklonil bi
Rad bi ti poklonil tisoč sonc,
rad Luno bi potegnil k nama,
rad bi,
da bi zvezde štela,
čisto sama.
Rad hodil s tabo bi
po rosni travi,
med mladim drevjem,
v nežni mesečini,
rad bi,
da bi spoznala,
da žitno klasje ljubi se,
rad bi,
da bi se mi dala.
Tvoj vmesni čas
Spoznal bi rad
vonj tvojih las,
pa tvojo mehko kožo,
tvoje prsi
in vse vrh njih,
pa tisto, veš…
Spoznal bi rad tvoj vmesni čas,
čas, ki ga pri tebi ne poznam,
ker življenje naju pelje
vsakega na svojo stran.
Spoznal bi rad
tvoj tihi glas,
tvoja šepetanja,
pa vse pred tistim
in vse po tem,
saj veš,
ko se telesa umirijo,
le nežnosti ljubečega dotika
si narahlo še želijo…
Spoznal bi rad
tvoj vmesni čas
in tebe vso
in rad bi,
da tudi v tebi nekaj
hotelo bi tako.
