rad bil bi z njo
vsaj kje ob strani
nevidna sila mi jo brani
rad božal njene bi lase
a moja roka to ne sme
rad bi poljubil in objel
nikoli najbrž ne bom smel
rad gledal zjutraj ko se zbuja
le v sanjah se mi to ponuja
vse se tako vrti
pred mano nekam vse beži
le kakor nežna sanja
ki mi upanje naznanja
se včasih zdi
in ko se skriješ
ko te ni…
sploh veš
kako boli…
so tvoje oči
me v sanje odpeljale
te prelepe oči
so mi upanje dale
videl sem morje na vzhodu
ni tako se bleščalo
gledal nebo na zahodu
lepote takšne ni dalo
brez njih več ne morem
ujele so me
podivjale so misli
v srcu mi vre
želim te ob sebi
vstopit v tvoj svet
povedal pokazal bom
spet spet in spet…
ležim ji v objemu
sredi snežne poljane
z njenim nasmehom
nagajivo obsijane
ležim v jutru
sredi senika
igrivo pijan
od njenega dotika
in ko jo mislim
sredi noči
čarobno sem zmeden
od njenih oči
dajva zbeživa
v jutranjo roso
med kristale ljubezni
sanjavo mokre objeme
naj naju več ni
za druge ljudi
pustiva da traja
se kar dogaja
naju nič iz te sreče
nikdar ne zbudi
ko mi zaplešeš v misli
se obrnem
te objamem
in ti kar veš
ko se dogaja in ne znaš naprej
se obrneš
me objameš
in jaz kar vem
ko sva si tiho malo tuja
se obrneva
objameva
in kar veva
pridi, rad bi te objel
rad vedel bi
in rad bi smel
iščem pot in stranpoti
steze in brezpotja
snežne potke in gazi
kjer srečajo se sanje
tvoje moje
ko se zdi
da tvoja sanja z mojo sanjo
z roko v roki
v gosti mrak beži
in pustiva se smejiva
sanjam srečo zaželiva
ko objame tvoja mojo
še midva v objemu njunem
sanjava
zaspiva
te peljem tja
kjer bova v srcu nasmejana
v očkah dobre volje
mladostno razigrana…
v pivnici si točiva ljubezen
za sladico daš poljube
in med nama narediš
da od ugodja nisem trezen
po tistem te še gledam
tvoj dih jutranji lovim
me prikleneš k sebi
da še gibanje dobim
oviješ nežno me z očmi
ko so veke že zastrte
saj že veš in vem
kaj je dobro da se greva
kaj že smeš in smem
…saj dolgo vse že smeva
