Moje pesmi – moje sanje
Hja, znan naslov… v kratkem naredim nekaj s tem portalom, trenutno ni ravno najboljša postavitev…
Takrat tudi dodam kup novih pesmi… saj nastajajo.
Hja, znan naslov… v kratkem naredim nekaj s tem portalom, trenutno ni ravno najboljša postavitev…
Takrat tudi dodam kup novih pesmi… saj nastajajo.
Solze sreče padajo z neba,
njen lesket v srce zavije,
utapljajo z ljubeznijo oba,
v noči mavrica zasije.
Pojoči glas, kot bila bi vila,
prisluhnem mu v daljavi,
še lunca je utihnila,
poslušava, kaj pravi.
Glas šepeče iz neba,
o lepotah govori,
ki vabijo neskončno tja,
kjer njen nasmeh živi.
Sanje rišejo o njej,
kako je mehka njena koža,
poljubih vročih v noč brez mej,
ko Amorček naju boža.
Iskrico vržeš,
kot ženska to rada,
poezija postajaš,
sladka razvada.
Iskrico vržeš,
ob njej zagorim,
kot zmeden kresniček,
s tabo norim.
Iskrico vržeš,
z njo zablestiš,
v veselo brezčasje,
z mano bežiš.
Iskrice mečeš,
ko z obzorja izgineš,
s svojo ljubkostjo v meni,
še v sanjah ne mineš.
Rad bi iskril,
se s tabo smejal,
rad ogenj bi bil,
vroč se ti dal.
Nauči me,
kako veselo,
ti zagorim srce,
da vzneseno grelo,
vsaj kanček bo za mé.
Nauči me,
kako nasmeh,
ti na obraz povabim,
kako v zaljubljen greh,
te vso predano zvabim.
Nauči me,
kaj naj storim,
da z mano se zgodiš,
kako ljubezen zakričim,
ko pa kar bežiš.
Nauči me,
kako živim še naj.
Če v pravljici me tvoji ni,
bled spomin postanem zdaj,
v nebo odidem od ljudi.
Ostajaš, kot
lokvanju čarobna lepota,
Luni romantična noč,
zlati ribici tiha slepota,
Soncu življenjska moč.
Ostajaš, kot
prerano prekinjena pot,
zablodele sanje za dva,
knjiga zgodb in zmot,
oči oslepele od solzá.
Ostajaš, kot
strto srce, ki nikoli ni smelo,
nežna misel, ki je kar hrepenela,
osamljena duša, ki je ni grelo,
neskončna ljubezen, ki bo sama živela.
Trenutku,
ki moreče deli
dvoje ljudi,
se hipec maščuje,
ga v večnost obuje,
ko enega več ni.
Trenutek,
ki lahko podariš,
ostaja sredi noči,
ga več ne zbudiš,
čarovnije pač ni.