Ne mara marmorja, ki bo dejal,
če sreče ni imel v življenju,
pod njim lahko bo mirno spal
in revček dal slovo trpljenju.
Ne mara marmorja, ki govori,
da ljubezen ga hinavsko je obšla,
neusahljivo rad bi z njo – pa ni,
bil je eden, ne pa dva.
Ne mara marmorja nad sabo,
mrzel, trd je kamen,
nekaj lepšega želi v pozabo,
njenih las svilenih pramen.
Ne mara marmorja v slovo,
cvetje pramen naj prekrije,
v dežju s pramena pod zemljó,
solza mavrična spolzi, ga z ljubeznijo ovije.
Ne mara marmorja v spomin…
