ležim ji v objemu
sredi snežne poljane
z njenim nasmehom
nagajivo obsijane
ležim v jutru
sredi senika
igrivo pijan
od njenega dotika
in ko jo mislim
sredi noči
čarobno sem zmeden
od njenih oči
dajva zbeživa
v jutranjo roso
med kristale ljubezni
sanjavo mokre objeme
naj naju več ni
za druge ljudi
pustiva da traja
se kar dogaja
naju nič iz te sreče
nikdar ne zbudi
