Daleč s tabo bi zbežal,
nekam tja, kjer dneva ni,
kjer sebe bi lahko ti dal,
sredi zasanjanih noči.
Daleč bi zbežala,
nekam tja, kjer ni luči,
kjer lahko bi se mi dala,
sredi zvezdnate sledi.
Na starem listju spal bi s tabo,
tvoje gledal bi oči,
ti zvezdnato nebo nad sabo,
ko prav nežno se zgodi.
Sedel bi s tabo v mesečini,
ramena tvoja bi objel,
prosil čas, nikar ne mini,
za vselej te bom rad imel.
Pustila bi, da noč ne mine,
da kar naprej sva si
in nikoli ne izgine,
nasmeh iz najinih oči.
