Cvetlice ti prinašam med oblake,

ko spomin odpre mi rajska vrata,

ko gledam radost izgubljeno,

ko v mesečini tavam in zrem v nekaj,

kar mi nekoč bilo je podarjeno.

 

Grel naju je vroč poletni veter,

s sapo sva hladila si obraza,

pozabila na minljivost dneva,

ki vsakdanjo krutost izžareva.

 

Bilo nama je lepo v visokih travah,

nihče ni vedel, kaj sva se igrala,

bila sva le midva,

midva in najina igriva šala.

 

A kje je zdaj ljubezen,

ki sva jo lovila,

kje sapa,

ki me je nekoč hladila ?

 

Morda vedo to trave,

saj trave so požele poezijo.